Doniranje las - zakaj in kako?

Že kot majhna sem kot večina punčk frizirala svoje barbike, kar je nemalokrat vključevalo barvanje in (nepovratno) striženje. Ko mi to ni več zadostovalo, sem postrigla svoje lase in s tem spravila v jok sebe in celotno družino. Pri dvanajstih letih sem svoje dolgočasne rjave lase prvič pobarvala na temnejšo barvo in eksperimentiranje z lasmi me je popolnoma zasvojilo: bili so vseh možnih barv, od črne pa do blond, vse dokler nekoč zdravi in dolgi lasje niso spominjali na nič drugega kot slamo. Ko so se mi lasje lomili že ob česanju, sem se postrigla na ježka in moje eksperimentiranje se je na tem mestu zaključilo.

Od takrat dalje svojih las ne mučim več z barvanjem in vsakodnevnim toplotnim obdelovanjem. Skodram ali zravnam jih nekajkrat na leto in na svojo grivo sem precej ponosna, čeprav se nad njo ves čas pritožujem. Zavedam se, da me je mati narava obdarila z gostimi in relativno zdravimi lasmi, kljub temu da zanje skrbim podpovprečno dobro: uporabljam namreč koprivin šampon, balzam brez parabenov in Orifluido olje za konice. To je to.

Približno eno leto nazaj sem na Twitterju med izpitnim obdobjem zasledila objavo, ki je pritegnila mojo pozornost. Prijateljica iz Anglije je svoje dolge lase darovala organizaciji, ki skrbi za lasulje otrok in mladih, ki so zboleli za rakom. Takrat sem prvič v življenju pomislila na donacijo svojih las, a sem na idejo kmalu pozabila, saj so me izpiti zasuli z delom. Za njeno ponovno obuditev je pravzaprav "kriva" moja mami, ki je raka prebolela. Nekaj časa nazaj sem jo namreč pospremila na letno kontrolo, kjer sem videla ljudi, ki na žalost niso bili tako srečni kot ona. V čakalnici so sedeli moški in ženske, ki so zaradi te krute bolezni ostali brez las in sama sem se v trenutku spomnila na dotično idejo. Zakaj tudi sama ne bi donirala las? Navsezadnje bodo v dveh letih enako dolgi, verjetno tudi lepši, hkrati pa s svojo donacijo lahko nekomu polepšam življenje.

Z mami nisva prišli niti iz Ljubljane, ko sem že klicala frizerski salon Lasek in svojo frizerko Nino vprašala, ali v Sloveniji obstaja neprofitna organizacija, ki bi sprejemala podarjene lase. Na žalost odgovora ni imela, zato sem klicala v edino lasuljarno, ki sem jo poznala. Gre za lasuljarno Viktoria, ki sodeluje z onkološkim inštitutom. Tudi tam sem dobila negativen odgovor, vodja pa me je napotil na Društvo onkoloških bolnikov Slovenije. Še preden sem klicala tja, sem obiskala še eno izmed lasuljarn v Ljubljani, kjer pa sem doživela hladen tuš: prodajalec mi je ponujal odkup las, ki sem ga zavrnila, saj sem si želela donacije, kjer nihče (razen dobitnika lasulje) ne bi imel profita. Tudi nobeno izmed društev za bolnike z rakom ni imelo kontakta, kamor bi se lahko obrnila. Očitno doniranje las v Sloveniji ni pogosta praksa (če sploh je) in tako je padla odločitev, da bom lase poslala v tujino.

Po dolgem premlevanju sem se odločila za organizacijo Little Princess Trust. Gre za britansko neprofitno organizacijo, ki z lasuljami oskrbuje punčke in mladostnice do starosti 24 let (Hero by LPT je del organizacije, ki skrbi za moški del populacije). Za LPT sem se odločila predvsem iz razloga, da prejetih las pod nobenim pogojem ne prodajajo, hkrati pa je bila to ena izmed redkih organizacij, kjer barvani lasje niso bili ovira (svetlejši del mojih las je namreč dve leti stara obledela barva). Sama sem na "dan D" izpolnjevala vse pogoje, ki so bili navedeni na spletni strani: nisem imela sivih las, razcepljene konice sem že prej odstrigla sama, presegla pa sem tudi minimalno dolžino, ki znaša 17 cm. Velja namreč, da daljši kot so lasje, primernejši so za produkcijo lasulj. Nina je odstrigla cca. 30 cm dolg čop, natanko toliko znaša tudi dolžina darovanih las. Priznam, da me je ob prvem rezu zabolelo pri srcu, saj so moji lasje občasno delovali tudi kot zaščita pred zunanjim svetom. A je na koncu misel na vse tiste, ki jim oblikovanje lastne frizure ni več mogoče, je premagala strah in neprijeten občutek. Verjetno bo čez kakšen dan ali dva za mano prišla manjša travma, sploh ko si bom "kratke" lase prvič oblikovala sama, a verjamem, da jo bom hitro premagala.

Po prihodu domov sem lase skrbno spela z gumicami, nato pa jih zapakirala v plastično zip lock vrečko. Izpolnila sem obrazec o darovalcu, tako da lahko v roku enega meseca na emailu pričakujem zahvalno pismo. Moji lasje bodo sedaj iz Slovenije potovali v Anglijo, nato pa na Kitajsko, kjer ima LPT svoje manufakture lasulj. Tam bodo skupaj z lasmi še 6-9 darovalcev tvorili eno lasuljo, ki bo potem eni izmed deklic vsaj za nekaj časa olajšala življenje.

Mislim, da so tukaj sedaj zbrani vsi podatki o moji donaciji las. Še vedno me žalosti, da v Sloveniji ni na voljo nobene neprofitne organizacije, ki bi se ukvarjala z lasuljami za tiste, ki si jih sami ne morejo privoščiti. Upam, da kmalu naredimo korak naprej in ustanovimo nekaj podobnega LPT. Sama zase zagotovo vem, da bom svoje lase donirala še kdaj, saj je to ena najbolj enostavnih humanitarih gest, ki si jo lahko zamislim. Želim si, da bi se o doniranju pogosteje govorilo, saj bi s tem lase darovalo veliko več ljudi. In če sem s svojo objavo nad idejo navdušila vsaj eno/enega izmed vas, potem je bil moj cilj dosežen. :)

Se beremo naslednjič,

Diana

P. S. Rada bi se zahvalila Anji za fotografije in Nini, ker je do centimetra natančno zadela dolžino, ki sem si jo želela.